Osebna rast je ena tistih stvari, o kateri vsi govorijo, ampak vsak si jo predstavlja malo drugače. Eni mislijo, da gre za meditacijo in globoke pogovore s samim sabo, drugi si pod osebna rast predstavljajo branje knjig za samopomoč, tretji pa vidijo osebno rast kot nekaj, kar se zgodi samo od sebe z izkušnjami in leti. Če mene vprašaš, je osebna rast vse to in še več.
Nekje na poti sem ugotovil, da je največji premik prišel takrat, ko sem si končno priznal, da imam na določenih področjih težave in da je čas, da jih začnem reševati. In to ni bilo lahko. Kdo pa si rad prizna, da ni tam, kjer bi rad bil? Ampak ravno to je prvi korak: iskrenost do samega sebe. Brez tega se nič ne premakne.
Osebna rast ni nekaj, kar se zgodi čez noč. Nič ne bo, če prebereš eno knjigo ali greš na en seminar in misliš, da si zdaj nov človek. Gre za majhne korake vsak dan. Včasih pomeni, da se končno naučiš reči ‘ne’, drugič, da si vzameš čas zase in se ne počutiš krivega zaradi tega. Lahko pomeni, da začneš jutra s telovadbo ali pa se lotiš stvari, ki si jih vedno odlašal.
Najbolj smešno pri osebni rasti je to, da se včasih sploh ne zavedaš, da se spreminjaš. Potem pa nekega dne pogledaš nazaj in ugotoviš, da se na stvari ne odzivaš več tako kot nekoč. Kar naenkrat te ne vrže iz tira, če nekdo nekaj reče narobe. Ne razjeziš se, če stojiš v gneči na cesti. Preprosto postaneš boljši v obvladovanju sebe in svojih reakcij.
Najboljša stvar pri osebni rasti pa je, da nikoli ne končaš. Vedno je nekaj novega, kar se lahko naučiš. Vedno je prostor za izboljšave. In ravno to je tisto, kar jo naredi tako zanimivo: vsak dan je priložnost, da postaneš malo boljša verzija sebe.…